Skupno v skupnosti

V vsakdanjem življenju pogosto ne opazimo, kako pomembne so skupnost, naša vpetost vanjo in povezanost z drugimi ljudmi ter kako močno določajo naš vsakdan. Hitro in korenito pa se zavemo njihovega pomanjkanja, ko je interakcija zaradi osebnih ali družbenih okoliščin pretrgana. Notranji javni prostori skupnosti se izkažejo za izjemno pomembne povezovalne elemente ravno v času gospodarskih, zdravstvenih ali naravnih kriz, zato je njihov obstoj ključnega pomena za najširšo skupnost.

ZADRUŽNI DOM

Projekt se osredotoča na zadružni dom – večnamensko javno stavbo, praviloma postavljeno na podeželskih območjih. V vaseh, manjših mestih in na primestnih območjih se v njej izvajajo različne upravne, gospodarske, društvene in kulturne dejavnosti. Zadružni dom ima specifično arhitekturno tipologijo, katere značilnost je ustvarjanje notranjega javnega prostora, ki je pogosto osrednji prostor krajanov, spodbuja družbene interakcije in pomeni pomembno stičišče različnih vidikov delovanja lokalne skupnosti.

Zadružni domovi so ostanek velikega jugoslovanskega projekta graditve zadružnih domov v času povojne rekonstrukcije in splošne družbene modernizacije. Akcijo so začeli decembra leta 1947 in v obdobju petih let na območju celotne države z množično mobilizacijo ter prostovoljnim in udarniškim delom zgradili na tisoče zadružnih domov. Primarno so bili namenjeni podpori novemu zadružnemu modelu kmetovanja in kot kulturno-izobraževalna središča vasi, v času svojega obstoja pa so sprejeli še mnoge različne uporabe in vloge.

ORGANIZACIJA IN IZVEDBA

Na območju Slovenije je bila načrtovana mreža 523 zadružnih domov, od teh je bilo, kot je pokazala raziskava, v kratkem obdobju nekaj let zgrajenih več kot 300 stavb. Centralno voden projekt je obsegal vodstvene organe na zvezni, republiški in okrajni ravni. Vodenje projekta je vključevalo tehnične kadre, arhitekte in umetnike, ki so sodelovali pri izboru primerne lokacije za gradnjo, pri pripravi tipskih načrtov zadružnih domov, vse do podajanja napotkov za postavitev odrske scenografije in ureditev prostora za filmski projektor. Izvedba obsežnega projekta je vključevala krajane in krajanke ter borčevske, ženske in mladinske množične organizacije.

Projekt graditve je bil jasno organiziran in skrbno dokumentiran. Spremljal jo je časopis Zadružni dom, v katerem so beležili dogajanje na gradbiščih ter objavljali informativne in izobraževalne članke ter arhitekturne načrte z napotki za gradnjo. Projekt je bil podprt tudi s snemanjem propagandnih filmov, sprotnim fotodokumentiranjem in izdajanjem priročnih knjižic za pomoč pri gradnji.

TRDOŽIVOST

Po sedemdesetih letih so mnogi zadružni domovi ohranjeni in še danes služijo svojemu namenu kot centri lokalne skupnosti, kot objekti javnega udejstvovanja in združevanja ob prostočasnih dejavnostih. Nekateri so bili privatizirani, drugi celo porušeni. Večina pa je še vedno ohranjenih in delujejo s prvotnim namenom, med njimi so tako obnovljeni kot takšni, ki na prenovo še čakajo.

SKUPNOST

Zadružni domovi odpirajo širše teme družbene povezanosti, ki odgovarjajo na vprašanje, kako naj kot družba sobivamo v raznolikosti in preprečimo zapiranje v fizične ali mentalne trdnjave. Pomenijo pomembno družbeno infrastrukturo, ki omogoča in vzdržuje osnovne družbene vezi. Zadružni domovi razkrivajo tudi razlike med posameznimi regijami v Sloveniji, življenje v manjših krajih in razlike med centri in periferijo ter odpirajo vprašanja (ne)enakega razvoja družbe.

RAZSTAVA

Razstava izpostavlja razsežnost projekta zgraditve zadružnih domov v danih zgodovinskih, prostorskih in organizacijskih okoliščinah, tako na začetku gradnje kot danes. Z uporabo prepoznavnih arhitekturnih elementov vzpostavlja razumevanje značaja in delovanja notranjega javnega prostora, katerega pomen je poudarjen s predstavitvijo samega projekta. Tema zadružnih domov ponuja možnosti za razumevanje, kako lahko vzpostavimo notranje javne prostore kot družbeno infrastrukturo, ki bo krepila svobodno združevanje, sporazumevanje in opolnomočenje. Zakaj so za družbo tako zelo pomembni, pa se zavemo zlasti v trenutkih, ko nam je možnost udejstvovanja in druženja odvzeta.